Kadar se mi napovedo obiski, se običajno lotim pospravljanja. Spalni prostori niso težavni, saj preprosto zaprem vrata, posvetiti pa se moram videzu dnevne sobe, kopalnice in kuhinje. Še posebej kuhinje. Sprejeti goste v svoj dom, nato pa skuhati kavo na zapackanem štedilniku in jo postreči na mizi, polnih prstnih odtisov, pač ne gre.

Včeraj pa se mi je zgodilo, da je poklicala prijateljica, ki je bila slučajno v bližini in je imela pol urice časa za kavo in klepet. Ojej … Res, da je bila hiša še včeraj pospravljena, ampak dva mala fantiča znata hitro narediti nered, da imaš sredi kuhinje na pultu ravno cmoke (pol narejenih, v polovico pa je treba še zapreti slive in narediti kroglice), pa tudi ravno ne pomaga. Še zlasti, ker ni umazan le pult, ampak so tudi tla kuhinje lepo potresena z moko!

Časa je bilo premalo, da bi lahko ukrepala. Le z mize sem umaknila računalnik in račune, tal in pulta s cmoki vred pa se ni dalo rešiti. In veste, kaj se je zgodilo?

Prijateljica se za neurejen videz moje kuhinje sploh ni zmenila. Ravno nasprotno – rekla je, da me občuduje, da imam ob službi in dveh mulčkih dovolj energije še za to, da delam domače cmoke! Prav ima. In odslej bom razmišljala drugače. Umazan štedilnik in pult namreč ne pravita, da imam doma umazano. Pravita, da sem ravnokar skuhala za svojo družino! In če tega kdo ne razume … No, njegov problem.