Ogljikov monoksid je eden od bolj zahrbtnih strupenih plinov, ki so pogost vzrok smrti. Njegova posebnost je, da je brez barve, vonja in okusa, ter ga tako človeško telo ne more zaznati. Če se zastrupimo v spanju ne zaznamo niti pogostih posledic zastrupitve, kot so glavobol, slabost, bruhanje, vrtoglavica, odpoved organov zaradi pomanjkanja kisika. Ogljikov monoksid namreč preprečuje hemoglobinu, da bi nase vezal kisik in ga dostavljal organom. Najprej so prizadeti možgani. V primeru, da zaznamo znake zastrupitve moramo takoj prezračiti in zapustiti prostor. Ker pa je zaznavanje ponavadi prepozno, je edina druga zanesljiva možnost zaznave z uporabo detektorja ogljikovega monoksida .

Večina detektorjev za domačo rabo temelji na principu elektrokemične zaznave ogljikovega monoksida. Senzor vsebuje dve elektrodi in elektrolit (v večini primerov žveplova kislina), na kateri ogljikov monoksid oksidira. S tem se med elektrodama povečuje tok, ki se meri in linearno kaže koncentracijo ogljikovega monoksida v prostoru. Večja je koncentracija, večji je tok. Jakost toka pa služi kot osnova za stopnje alarma. Prednosti takšnih senzorjev je več in sicer nizka cena, zanesljivo delovanje, majhna poraba električne energije ter razmeroma dolgo delovanje (od 3 do 7 let).

Če pa ima detektor še LCD zaslon, lahko tudi preverimo kakšna je trenutna koncentracija CO v prostoru, nekateri modeli pa imajo celo funkcijo, da ob pritisku testnega gumba prikažejo najvišjo zmerjeno vrednost ogljikovega monoksida. Takšna funkcija pride zelo prav, če smo se vrnili iz počitnic in hočemo preveriti, ali se je v času, ko smo bili odsotni v stanovanju povišala koncentracija ogljikovega monoksida. Tako lahko takoj preverimo vse mogoče izvore ogljikovega monoksida in še pravočasno ukrepamo.