Verjetno ga ni stanovanja ali hiše, ki ne bi imela vsaj ene otroške sobe. Tem sobam skrbni starši namenijo prav posebno pozornost. Pobarvajo jih v žive barve, v trgovini zapravijo gore denarja za stenske obloge v motivu avtomobilčkov oziroma Barbi, pograd ima prav posebno lestev v obliki tobogana, predali so polni najnovejših igrač in seveda posteljnina, ki je barvno usklajena s sobo in najboljše kakovosti. Skratka, soba je tako čudovita, da bi takoj tudi sami spali v njej. Takšna je soba mojih otrok. Ampak, nekaj v sobici pa manjka. Mama! Sama sem ugotovila, da imajo otroci rajši kot kupe igrač starševsko pozornost in našo posteljnino, ker zelo radi spijo sredi zakonske postelje. Če bi sedaj še enkrat opremljala otroško sobico, bi izbrala navadno pohištvo in ne po meri, imela bi za polovico manj predalov in omar in čas, ki sem ga porabila za risanje Medvedka Pu-ja na stene, bi porabila koristneje in si raje prebrala kako knjigo, kako se zabavati z otrokom.
Naša otroška soba razen ponoči sameva in ni zanimiva za igro. Igrače so se tako preselile v dnevni prostor in moja knjižna omara je postala skladišče za železnico in lego kocke. Poskušali smo igralnico preseliti nazaj v sobo, vendar neuspešno. Otroška soba je točno taka kot prvi dan, mogoče se je vmes kje na kaki prazni polici nabralo nekaj prahu, dnevni prostor pa se spreminja z letnimi časi. Jeseni je polepljen s suhim listjem, pozimi stene krasijo snežaki, pomladi rožice in poleti morje. Preproga ne služi le za okras, ampak je glavno mesto za igranje v hiši, kar ji je tudi že videti, saj je niti najboljša čistilnica ne bi več spravila v prvotno stanje, čeprav jo imamo komaj pol leta. Nekaj časa sem se tolažila s tem, da bom spet imela čist dnevni prostor, ko bodo otroci starejši. Verjetno bo res malo bolje, bo pa v težavah kuhinja. Ko bodo otroci začeli hoditi v šolo, se bo glavni štab preselil za kuhinjsko mizo in kar naenkrat bodo omare polne svinčnikov in zvezkov, miza počečkana in med kuhanjem se bom spotikala čez šolsko torbo.
Če bi bila jaz arhitekt, bi zasnovala stanovanje brez otroške sobe, ker je ne potrebujemo. Prilagodila bi dnevni prostor, ščitnike robov bi uporabila samo na pohištvu v glavnih prostorih, ne pa samo v otroški sobi, kjer so neuporabni, v dnevni sobi pa imamo robove polepljene z maskirnim trakom. Kuhinja bi imela posebno omaro za šolske potrebščine in miza bi imela vgrajene predale za lažje pospravljanje. Otroška soba pa bi postala le spalna soba za otroke, s tremi posteljami in omaro za obleke. Čeprav, če dobro premislim, imamo tudi vse obleke v kopalnici…
Skratka, otroške sobe morajo biti opremljene predvsem tako, da res služijo svojemu namenu. Nobenega smisla nima imeti v sobi pohištva, ki ga ne bo nihče uporabljal, še bolj grozno pa je, da kakšen pomemben del opreme manjka. Zato je seveda najbolje, da se vnaprej temeljito pripravimo na vsako prenovo otroške sobe, to pa tako, da otrokove želje uskladimo tudi z njegovimi potrebami.