Ko postaneš mama še enkrat, po tem, ko je starejši že na koncu OŠ, je dobrodošlo, če kakšno misijo v zvezi s prihajajočim, prevzame kakšen navdušen dedek. Na primer misijo- otroški vozički. »Jaz ga bom kupil.« je dedi ponosno izjavil. Kamen se mi je odvalil s srca. »Prav!« sem bila takoj zato. Kar je sledilo, je bilo kakor krop na rojstnodnevno torto. »Ti ga izberi, jaz bom pa plačal.« Ma ne, ne, ne! Reši me tega, so prosile moje oči, ampak globoko nekje sem vedela, da je logično. Seveda bodo otroški vozički moj projekt, ker bom največ uporabljala to zadevo jaz. Ooooooohhh. A ti sploh veš, kooooolko tega je na netu?! Še dobro, da je možiček rade volje priskočil svoji nosečki na pomoč:
Otroški vozički prvič: Kje se bosta največ sprehajala? Cesta, gozd, makadam? Otroški vozički imajo različna podvozja in gume. Aha. U bistvu je bil moj odgovor tak, kot da se nisem odločila – mešano. Ne morem se vsak dan vozakat po isti podlagi. Moj sin bo dedec. Teh zdaj zelo primanjkuje. Treba ga je navadit na vse.
Otroški vozički drugič: Bi rada tri v enem, dva v enem, eden v enem? A? A to zadnje sploh obstaja? Menda tri v enem, moj sin bo dedec, ne more ga vendar nazebst že prvo zimo. No, to ne gre v koncept dedec, hm … vseen, tri v enem.
Otroški vozički tretjič … in tako dalje. Potem je dedi kupil tistega, ki sem ga čisto prvega vidla, ko sem šla s frišno novico od ginekologa.